ja_mageia

Pasica
Domov ČHE Kozjak Mediji Selniške novice št. 12 - Črpalna hidroelektrarna Kozjak in lokalna skupnost
Print

Prispevek objavljen v Selniških novicah št. 12 / 2011 - glasilo občine Selnica

avtor: dr. Borut HOLCMAN


ČRPALNA HIDROELEKTRARNA KOZJAK IN LOKALNA SKUPNOST

Ideja in načrtovanje črpalne hidroelektrarne na Kozjaku sega v šestdeseta leta 20. stoletja, prejšnjega tisočletja. Skoraj štiri desetletja so pretekla od prve ideje do Uredbe o državnem prostorskem načrtu. Zakaj in kje so razlogi? Po vsej verjetnosti bi jih našli v istem arhivu, kjer so na začetku tega tisočletja našli načrte in ponovno obudili idejo o hidroelektrarni, ki bo služila pokrivanju potreb po električni energiji v konicah, ki nastopijo takrat, ko je največ porabnikov električne energije priklopljenih na omrežje.

Ideja o takšnem objektu, v prostoru, ki omogoča relativno dobro preskrbo z osnovnim energentom, to je vodo, ki je hkrati obnovljiv vir energije, je v času nizkoogljične družbe, zelo dobrodošla.

Do sem vse lepo in prav, vendar pa vse le ni tako rožnato, kakor se zdi na prvi pogled. Ta prinaša v prostor veliko nejasnosti in veliko manipulacije. Pa pojdimo po vrsti.

Projekt sam je gotovo sprejemljiv z vidika države, predvsem Ministrstev za okolje in prostor in Ministrstvo za gospodarstvo, ter tudi lokalno skupnost, predvsem mislim tukaj na Občini Selnica ob Dravi in Mestno občino Maribor. Ministrstva bodo rešila "problem" ali vsaj delno sanirala gradbeništvo v državi, ki je ta čas v zelo nezavidljivem položaju, Občini bosta imeli od tega določene koristi, župan Selnice je ob zadnji okrogli mizi, ki je bilav mesecu aprilu izključno organizirana za javnost, po poročanju Žurnala, izjavil, da bodo določene stvari v zvezi s projektom pogojevali, v časopisu Večer smo lahko prebrali, da je na seji Mestnega sveta svetnik Auer vprašal, kako to, da so Dravske elektrarne v proračun "donirale" večjo vsoto denarja. Kaj bodo natančno pogojevali v Selnici, župan ni povedal, le-to je mogoče razbrati iz seje Občinskega sveta prejšnjega sklica, ki so ob razpravi, ali dati ali ne dati soglasja, govorili o marsičem. Obstaja slikovni in zvočni zapis te seje. Tudi tukaj vse lepo in prav. Država je projekt uvrstila med prioritete in mu podelila status nacionalnega pomena. V ta namen gospodarstveniki na različnih forumih, zadnji je bil tak Gospodarski forum, ki ga je organizirala televizija RTS, kjer so govorci na vse pretege hvalili projekt kot dober in kot potreben, da teče vse tako počasi pa sta kriva predvsem dva dejavnika, zakonodaja in civilne iniciative.

Ob analizi izrečenega, lahko ugotovimo, da se zgodba ponavlja in sega vse do predstavitev samega projekta javnosti, ki so se začele leta 2008. Pri tem seveda čudi, da potrebuje tak "odličen" projekt na samem začetku Uredbe zapisano, da je potrebno upoštevati "merila in pogoje za parcelacijo, pogoje ohranjanja kulturne dediščine, ohranjanja narave, varstva okolja in naravnih dobrin ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, pogoje varovanja zdravja ljudi …" in tako dalje.

Zakaj je to potrebno?

Projekt je mogoče razdeliti na tri dele in sicer strojnico, ki je locirana na območje Šturma, na Akumulacijski zbiralnik s 3 mio m3 vode in daljnovodno povezavo od strojnice do mesta vzankanja v daljnovod enake moči na Pesniškem polju.

Strojnica je, mimogrede povedano, locirana na mesto, kjer teče t. i. "podzemna Drava" in predstavlja pomemben vir podtalnice za celotno oskrbo s pitno vodo SV dela Štajerske z Mariborom. O tem so pisci razprave, objavljene v Zborniku ob Posvetovanju rudarskih in geotehnoloških strokovnjakov ob 40. Skoku čez kožo zapisali samo to, da raziskave v zvezi s tem niso zaključene, da pa so geološko geomehanske raziskave do te mere  zaključene, da je mogoče o pripraviti 3D model in oceniti primernost področja umestitve "Akumulacijskega bazena". Vse to je objavljeno na spletnih straneh pod naslovom 14VVukadinSkok07clanek.pdf. Z ugotovitvami, objavljenimi v omenjenem prispevku, je mogoče povezati zahtevo po izpolnitvi pogoja iz naslova "varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami", če vemo, da območje ni potresno povsem varno, saj se periodično ponavljajo potresni sunki. Zadostuje pogled v statistiko poročil objavljenih na spletnem naslovu Ministrstva za okolje in prostor.

Kot zadnje, daljnovodna povezava, je najbolj moteč del samega projekta. Če se nihče ali vsaj nihče ne ukvarja s prvima dvema deloma, so pri tretjem delu, to je daljnovodni povezavi, nastale tri civilne iniciative, ki so se združile v Ekološko društvo Kozjak Dragučova, z enim samim ciljem, preprečiti daljnovod preko Kozjaka.

Kaj pravi Uredba?

V enem izmed členov govori o vzankanju in povezavi do dveh RTP-jev in sicer do RTP Maribor in RTP Kainachtalin se s tem vključuje v dva elektroenergetska sistema. V tehničnem smislu ima daljnovodna povezava nazivno vrednost 2 x 400 kV in je dolga 21, 7 km. Poteka po povsem novi trasi, saj je na Zemljevidu energetskih koridorjev RS ni. V tem odstavku tiči jedro vsega nasprotovanja, zavedanja manipulacije investitorja in pripravljavcev podlag in sicer:

  1. nenehno se je govorilo, ali se vsaj ni zanikalo, da gre za čezmejno povezovanje, Uredba v nasprotju s tem govori o povezovanju dveh energetskih sistemov;
  2.  predstavniki investitorja nenehno govorijo o energiji iz obnovljivih virov, kar v pretežni meri ne drži, saj predvidena daljnovodna povezava neposredno sploh ne bo del elektroenergetskega sitem elektrarn na reki Dravi, temveč bo vključena v povsem drug sistem s povsem drugo nazivno močjo. Torej, reka Drava bo dala vodo, energija za črpanje vode prihaja iz povsem drugega sistema in ne bo prišla neposredno iz verige elektrarn na reki Dravi; mislimo si lahko samo, kako bodo prišli do tega vira v nizkoogljični družbi ob vedenju, kam sta vezana oba RTP-ja;
  3.  daljnovodna povezava krši celo vrsto predpisov in sicer med drugim Aarhuško konvencijo, ki predvideva obveščanje javnosti in njeno soodločanje, kadar nazivna moč daljnovoda presega 220 kV in je daljša od 15 km; krši Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije, ki pravi, da je potrebno optimirati že obstoječe koridorje, vse do Ustave Republike Slovenije, ki zahteva tako upoštevanje mednarodnih zavez, kakor tudi pravice državljanov do zdravega okolja in varnost njihove lastnine. Ob sami daljnovodni povezavi je Ministrstvo za okolje in prostor leta 2008 Mestni občini Maribor svetovalo, da ni potrebno vabiti lastnikov parcel na katerih so predvidena stojišča stebrov;
  4.  sam potek trase gre skozi varovana območja gozda, kar je poseg, ki ga kot kaznivega obravnava Kazenski zakonik;
  5.  gre za korupcijo, ki ni samo v tem, da bo nekdo nekaj dobil temveč je tudi v tem, ko je nekdo nekaj opustil ali zamolčal.

Če iz povedanega vzamemo samo določila Aarhuške konvencije, bi člani iniciativ in tudi vse občanke in občani lahko pričakovali, da se bo projekt vodil z upoštevanjem načela participativne demokracije. Gre za sistem, ki ga uradniki nimajo radi, vendar pa je ravno to tisto, kar vodi k uspehu. Osnova neposredne participativne demokracije je vzpostavljanje in vzdrževanje zaupanja med neposredno vpletenimi skupinami in pristojnimi ustanovami. Prvi pogoj je nedvomno popolno in razumljivo informiranje o konkretnem okoljskem vprašanju. Kar najcelovitejše informiranje o vseh problemih, negotovostih, novih znanstvenih in tehničnih rešitvah ter odprtost za sodelovanje posameznikov in skupin pri odločanju sta temeljna kriterija odprtega urejanja okoljskih problemov.

Preveč zamejena – instrumentalno usmerjena odločevalska procedura je netrajnostna, ker prej ali slej sproži odpor posameznikov in skupin, ki se nočejo podrediti nedemokratični in pokroviteljski proceduri.

In zgoraj opisano se je v primeru daljnovodne povezave zgodilo. Manipulira se z informacijami – nihče ni govoril o vključevanju v dva energetska sistema, nihče ni povedal, da se akumulacijski bazen ne bo polnil z električno energijo iz obnovljivih virov, nihče ni povabil k soodločanju pri odpiranju novega koridorja, čeprav je na eni izmed prvih prostorskih konferenc svetnik občine g. Stojkovič opozoril na vprašanje koridorjev, pri javnih predstavitvah je bilo veliko nejasnosti, dokument, ki smo ga pridobil preko Urada Varuha človekovih pravic v celoti potrjuje naše prepričanje, da je bilo vodenje priprave projekta do Uredbe, kljub mnenju prof. Pirnata, v celoti napačno in netransparentno.

Uredba o državnem prostorskem načrtu daje možnost investitorju, da začenja pridobivati dovoljenja. Nastala je z veliko neupoštevanja pravnega reda, upamo lahko, da bodo vsaj sedaj upoštevali pravni red h kateremu smo vsi zavezani. Projekt bo v okolje prinesel določen standard, nihče pa noče slišati, kaj vse bo odnesel. Za ceno nekaj kilometrov pločnikov, cest, morda kakšno dvorano, obnovljeno nabrežje Drave, bo odnesel prostor Kozjaka, potencial turizma, ki ga primerljivem prostoru na drugi strani meje znajo ceniti. Ljudje, ki sedaj živijo ob daljnovodni povezavi primerljivega daljnovoda pripovedujejo o brezizhodnosti, turizem upada. Lastnik turistične kmetije pripoveduje, da se ljudje, ko zagledajo steber daljnovoda, obrnejo in gredo drugam. In to za Kozjak ne bo samo za eno leto, niti za deset, temveč za kar več deset let? Se nam to splača, ob vedenju, da obstajajo tehnologije, ki omogočajo varen transport? Da ne govorimo o ekonomski upravičenosti posega v prostor, ki za vzdrževanje potrebuje več energije, kakor že obstoječi koridor, ki bi ga bilo potrebno samo optimirati in opremiti z varno tehnologijo.

dr. Borut Holcman

Prispevek v originalu!


 
Pasica

Anketa

Ste seznanjeni / se strinjate z našo peticijo?
 

EDKD - Facebook